02. 05. 2015

Seme. Tako majhno in tako vseobsegajoče. Bistvo, začetek, osnova in konec vsega. Nenehno ponavljajoče v milijonih različnih variacij. Resnično. Osupljivo. In vendar tako preprosto. Naštudirano v nulo.
Nadaljevanje poslanstva, ohranjanje vrste. Rojevanje potomcev, takšnih in drugačnih, mogočna drevesa, zorenje sadežev. Hrana.

Kdo so nebodigatreba, ki se igrajo z geni in iščejo najboljšo možno varianto? Seme, ki ne bo dalo semena. In ga bo treba kupiti znova in znova. Po kakršni koli ceni že pač.

Se plazijo kot hijene med nami, kradejo, hlastajo za našimi skritimi zakladi in oči se jim grozeče svetijo od požrešnosti. Kot da je seme neka inovacija, ki jo je mogoče kupiti in si jo prilastiti. Se potem igrati in ljudi spraviti v popolno odvisnost in ponižnost. Kreirati čredo obupancev in lačnih hlapcev.

Dogaja se. Tu in zdaj in tam. Žal.



Zato shrani seme, raztrosi ga med prijatelje… In sej in vzgajaj, ohranjaj vrste in se nahrani. Znova in znova. Tako kot to počne narava že na milijone let.